PO OZNAKAH
5G aditivi adjuvanti AIDS ajurveda alergije alge aloe vera aluminij anemija antibiotiki antidepresivi antropologija ARDS astma avtizem avtoimunske bolezni baker bakterije baterije bazna postaja biodiverziteta bolhe brezposelnost brezvrvični telefon budizem cenzura cepiva cepljenje Cervarix Charles Eisenstein Claus Köhnlein Cochrane covid-19 čebele čistila črevesje čuječnost daljnovod darilna ekonomija demokracija denar deževni pragozd diabetes dihala dihanje DNK dušik dvoživke E120 E250 E407 E450 E451 E452 E621 ekološke sveče ekonomija električna napeljava elektronske sveče epidemija farmacija feritin flebotomija fosfati FSME-Immun gibanje gnojila gozdovi gripa GSO Hans Selye Helena Norberg-Hodge hemoglobin hemokromatoza hepatitis hidroksiklorokin hiperaktivnost hipoksemija hormoni HPV hrenovke humanitarnost iatrogene poškodbe ICNIRP Indija infekcijske bolezni insekticidi intenzivna vzreja intubacija javno dobro jetra jod kanalizacija kandidiaza karagenan karantena kava kisik klimatske spremembe klopi KME kmetijstvo kompost kompostno stranišče KOPB korale koronavirus korupcija kriza krma krvni tlak kvasovke laboratorijske preiskave Ladakh ledvice levkemija ležarina lokalne valute Lyrica mačke mamografija maternični vrat medicina mediji meditacija mehanska ventilacija meningoencefalitis menstruacija meso migranti mikroorganizmi mikrovalovi minimalna plača mobilni telefon monetizacija motnja propadanja čebeljih družin možgani nadledvična žleza Nara Petrovič navigacija nevarni odpadki nevrotoksičnost nikelj nitrati nitriti nitrozamini nosečnost obresti odpadki ogljikov dioksid okolje onesnaženje orientacija osteoporoza otroci pandemija parafin paraliza PCB PCR permakultura permetrin pesticidi Peter Gøtzsche piretroidi plastika pljuča pljučnica plodnost podtalnica poliamini prašičja gripa prebava predrakave spremembe prehrana prehranska dopolnila prekarno delo propaganda protesti protitelesa protivirusna zdravila prst psi ptiči ptičja gripa rak Ray Peat razkužila recikliranje re-lokalizacija remdesivir respiratorji ribe samomor SAR SARS Satish Kumar sevanja sežig Silgard Silvio Gesell skupnost sledenje stikom sol solarne sveče sončne celice spanje srce in ožilje staranje stranski učinki stres sveče svetloba ščitnica šola španska gripa šport tehnologija testiranje težke kovine tradicija transferin trebušna slinavka ulcerozni kolitis uši UTD virusi vitamini vnetje voda vrtnarjenje Wi-Fi zakol zakonodaja zdravila zdravje zelenjava zemlja znanost železo želodec žuželke

Vojna z mikrobi

Objavljeno: 15.5.2020

Avtor: Charles Eisenstein, del 5. poglavja knjige Ascent of Humanity

Iz zamisli o nas kot ločenih subjektih v svetu diskretnih drugih sledi, da so naši interesi v osnovi v nasprotju z interesi drugih. Več zame je manj zate; več zate je manj zame. Ta temeljna ontologija se v medicini izraža kot mikrobna teorija bolezni, in dokler bomo ohranili takšno predstavo, bodo vse alternativne medicinske paradigme ostale obrobne.

Program, katerega cilj je s pomočjo nadzora odpraviti vse trpljenje, je vnaprej obsojen na propad, odraža pa se v nenehni obsedenosti medicine z mikrobi ali natančneje patogeni – s tistim, kar "ustvarja patologijo", torej s tistim, kar povzroča bolezen. Bakterije in virusi so glavni krivci, zraven pa spadajo tudi različne glive, prioni, genske mutacije in kemične snovi. Da bi ohranili celovitost ločenega jaza v sovražnem svetu, ki bi nas za svojo korist najraje požrl, se poslužujemo različnih oblik zaščite in nadzora: cepljenje proti virusnim boleznim, antibiotiki (premislite o pomenu te besede!) za boj proti "napadalnim" bakterijam, karantena za zaščito pred okuženimi posamezniki, pasterizacija za zaščito hrane in pijač pred mikrobi ter druga zdravila, ki nam služijo kot pomoč pri "borbi" z boleznijo.

Vojna z mikrobi se zdi kot velik uspeh, saj so bile vse strašne morilske epidemije 19. stoletja premagane. A v resnici ideologija patogenih mikrobov močno pretirava glede vloge cepiv in antibiotikov, dveh velikih orožij sodobne medicine, pri iztrebljanju nalezljivih bolezni. Po besedah ​​Ivana Illicha "skupna stopnja smrtnosti zaradi škrlatinke, davice, oslovskega kašlja in ošpic pri otrocih do petnajst let kaže, da je do skoraj 90 odstotkov skupnega upada smrtnosti med letoma 1860 in 1965 prišlo pred uvedbo antibiotikov in množičnih cepljenj."(1) Bolezni odraslih, kot so kolera, tuberkuloza in tifusna vročica, kažejo podoben vzorec, ki ga lahko v večji meri pripišemo izboljšanju življenjskih razmer in ne napredku medicine. Kljub temu nas propaganda želi prepričati, da je plemeniti namen "moderne medicine" razširitev le-te v tiste zaostale dele sveta, kjer so takšne bolezni še vedno prisotne. Medtem v razvitih državah verjamemo, da lahko z dodatnimi ukrepi, kot so uporaba antibakterijskih mil, cepljenje proti gripi, pogosti zdravniški pregledi in preventivni pregledi, postanemo še bolj zdravi.

Kampanja iztrebljanja mikrobov ima za naše zdravje hude nepričakovane posledice. Poleg patogenih mikroorganizmov na ta način uničimo tudi velik del naše koristne črevesne flore, ki sodeluje z našim imunskim sistemom in nanj vpliva na zapletene načine, ki jih najnovejše raziskave šele pričenjajo odkrivati. Še več: bakterije, ki prebivajo v našem telesu, nas ščitijo tako, da zasedejo črevesno površino in konkurentom onemogočajo pritrditev; poleg tega izločajo bakteriocine in druge kemične snovi, ki zavirajo rast škodljivih vrst. Ko je naš notranji ekosistem uničen, se (podobno kot v naravi) razmnožijo oportunistične vrste, na primer patogene kvasovke in bakterije. Za "vzrok" kandidiaze smatramo vrsto kvasovk, vendar je resnični vzrok sistemsko porušenje ekologije telesa. Podobno velja za naše gozdove, kjer smo za množično umiranje dreves okrivili različne glive. A zakaj so drevesa za bolezen dovzetna kot še nikoli doslej? Razlog je enak kot v našem telesu: sistemska zastrupljenost in porušen ekosistem.

Ko so prvič odkrili antibiotike, se je zdelo, da smo bakterijske okužbe premagali za vedno. A tako kot prenekatera "vojna, ki naj bi končala vse vojne," je tudi borba proti bakterijam doživela nepričakovan preobrat. Bakterije so razvile odpornost na antibiotike, ki je presegla vsa pričakovanja – in izzvala številne znanstvene domneve o mehanizmih evolucije bakterij. Odziv na vedno slabše delovanje antibiotikov je – uganili ste! – še več antibiotikov. Če se zdi, da je tehnologija začasno povzročila slabše počutje, je očiten odgovor še več tehnologije: močnejši antibiotiki, ki se predpisujejo v še večjih odmerkih. V novicah pišejo o "oboroženem spopadu" z bakterijami, v katerem junaški znanstveniki tekmujejo s širitvijo "arzenala" novih antibiotikov, z namenom prehiteti razvoj odpornosti bakterij na starejše antibiotike. Podobno kot pri drugih tehnoloških popravkih tudi v tem primeru vsako novo stopnjevanje uporabe tehnologije zahteva višjo ceno: stranski učinki, kot je npr. kandidiaza. Rešitev? Več nadzora, seveda: fungicidi za ubijanje kandide! In potem še druga zdravila za preprečevanje stranskih učinkov prvotnih zdravil. Nekako domnevamo, da bomo nekega dne prišli do končne rešitve, ki bo enkrat za vselej rešila prvotno težavo in težave, ki jih povzroča rešitev le-te, ter težave, ki jih povzroča njihova rešitev ... in vsi bomo srečno živeli do konca svojih dni.

In dejansko obstajajo znanstveniki, ki delajo na točno takšni končni rešitvi: vrsti antibiotikov, na katere mikrobi ne bodo mogli razviti odpornosti; tovrstna prizadevanja Stephen Harrod Buhner poimenuje "morda najbolj nevarno početje, ki se trenutno dogaja na Zemlji."(2) V primerjavi s posledicami takšne končne rešitve se zdi kandidiaza mačji kašelj. Pomislite, na primer, da bi brez bakterij verjetno izginilo vse življenje na Zemlji. Predstavljajte si, kakšne bi bile posledice, če bi rastlinojede živali izgubile bakterije, ki jim omogočajo prebavo celuloze, ali če v zemlji ne bi bilo bakterij, ki bi vezale dušik. Navsezadnje se ostanki antibiotikov redno pojavljajo v podtalnici, prsti in tkivih živih bitij. Upam, da se noben od omenjenih katastrofalnih scenarijev ne uresniči, a eno je gotovo: vse bolj intenzivna vojna proti drugim ima lahko le en rezultat. Vse, kar naredimo svetu, naredimo tudi sami sebi.

Razlog je v tem, da v resnici nismo individualna bitja, ločena od preostalega življenja. Vojna z mikrobi je le en vidik našega pretvarjanja, da smo; pretvarjanja, ki je kljub našim vse napornejšim prizadevanjem že skoraj na robu propada.

Nekateri človeštvo primerjajo z rakom planeta. Rak je tkivo, ki je pozabilo na pravilno delovanje in še naprej porablja vire kljub temu, da njegova nebrzdana rast ogroža prav tisto telo, od katerega je odvisno njegovo lastno preživetje. Si lahko zamislite še natančnejši opis vloge človeštva na planetu Zemlja? Je potemtakem čudno, da se tisto, kar smo naredili svetu, fizično kaže tudi v naših telesih?

Tudi na nivoju posameznika del nas presega svoje pravilno delovanje in poveljuje virom našega celotnega organizma. Ta del je naš na preživetju temelječi ego, ki nam vzame veliko let in vitalnost, ki bi morala biti namenjena uresničitvi našega življenjskega poslanstva. Namesto tega je življenje namenjeno nesmiselnemu, trivialnemu in prehodnemu: tistim stvarem, ki nam dajejo lažen občutek varnosti, začasno ugodje in pogojno samosprejemanje. Z drugimi besedami, psihični organ samopoveličevanja, katerega naloga je ustvariti razumno raven biološke varnosti in udobja, je prerasel v ogromen, požrešen tumor. Mislim, da je veliko vrst raka utelešenje takšne samoizdaje.

Toda kako si lahko razlagamo bolezen – in jo zdravimo – če ne kot invazijo? Konec koncev se zdi, da virusi, bakterije in rakave celice ubijajo na zelo neposredne in očitne načine ter da vsaj včasih alopatsko zdravljenje resnično deluje. Bakterijo ubijemo in bolnik se počuti bolje. Mamljiva je misel: "Če teh rakavih celic ne bi bilo, bi bil zdaj v redu." "Če te kandide ne bi bilo, bi se dobro počutil." "Če bi lahko ubil virus HIV, bi bil zdrav." Zdi se očitno, da so patogeni mikroorganizmi izvor težav – znebite se jih in bolezni ni več.

Takšen način razmišljanja izhaja iz temeljnih načel newtonske in darvinistične znanosti, ki vesolje vidi kot generično in brez globljega smisla. Razlog, da patogeni napadejo, je preprosto v tem, da lahko; zadaj ni nikakršnega namena. Naši interesi in njihovi interesi so že v osnovi v nasprotju. Vesolje je pač takšno – nešteto individualnih bitij, ki med seboj tekmujejo za vire.

Zakaj je nekdo dovzeten za raka, drugi za kandido in tretji za AIDS? Zakaj se le polovica oseb prehladi, ko raziskovalci v njihove nosnice vnesejo virulentne kulture rinovirusa? Zakaj se v enem delu gozda razraste bršljan, v drugem nedotika in v tretjem ogrščica? Zakaj kobilice rojijo le v določenem obdobju in na določeni lokaciji, kjer pojedo vsako rastlino, na katero naletijo? Če razmišljamo redukcionistično, te dogodke v splošnem pripisujemo naključju. Spominjam se odgovora nekega bolnika z rakom, ki je ravno dobil diagnozo: "Izgleda, da sem pravkar zadel na loteriji raka." Statistično gledano določen delež ljudi dobi določeno bolezen. Boste eden od nesrečnežev vi? Statistično gledano se semena rastlin razpršijo naključno glede na spremenljivke vetra in poti drugih prenašalcev. Zakaj je tukaj zrasel osat, tam pa repinec in ne obratno? Šlo je za naključen dogodek, nesrečo, slučaj.

Omenjena ideja zaradi spremembe znanstvene paradigme hitro postaja zastarela. Šesto poglavje (knjige Ascent of Humanity, op.p.) opisuje, zakaj so sodelovanje, simbioza in okoljski namen – poleg konkurence – sile, ki oblikujejo naravo. Posledično lahko razmišljamo o možnosti, da imajo tudi bolezni svoj namen, bodisi na fizični, genetski ali duhovni ravni. Številne starodavne medicinske tradicije na primer trdijo, da prehladi in gripe pomagajo očistiti nakopičene stranske produkte toksičnega življenjskega sloga. Najnovejše raziskave kažejo, da virusi v naše celice prenašajo genetske informacije.

Obstaja alternativna razlaga naključnosti invazij kobilic, ogrščice in osata, loterije raka. Kaj če je seme osata vzklilo tu in seme ogrščice tam, ker je vsak od njih prav na tistem mestu dodal svoj edinstveno popoln prispevek h kemiji tal? Kaj če prst, vedoč za to, "povabi" seme, da vzkali, sadiko pa, da zraste, tako da vsaki rastlini zagotovi točno takšno kemijo, kot jo potrebuje? Kaj če vsako bitje na Zemlji prispeva k skupni blaginji celote? So patogeni organizmi izjema? Morda "patogeni" virusi in bakterije dejansko pozitivno vplivajo na ljudi, bodisi na posameznika bodisi na celotno družbo.

Paradigma naključne "okužbe" ustreza programu nadzora. Ko na mikrobe gledamo kot na plenilce, ki si prizadevajo, da bi nam zaradi lastnega biološkega interesa (preživetje in razmnoževanje) odvzeli "vire", potem je edini razumen odziv, da jim preprečimo odvzem teh virov ali pa se pred plenilci skrijemo ali jih premagamo. Ni nam potrebno razmišljati o tem, zakaj nekateri ljudje postanejo "žrtev" gripe prej kot drugi. Če pa verjamem, da v mojem telesu obstaja nek poseben razlog, zaradi katerega je gripa okužila mene in ne vas, potem program nadzora nima več smisla. Če moje telo predstavlja plodna tla, bo sčasoma virus vstopil vanj in se v njem razmnoževal. Mogoče telo prehaja skozi cikle bolezni in zdravja ali cikle čiščenja, obnove in vzdrževanja, zaradi katerih je prehlad občasno potreben ali celo neizogiben. Mogoče imajo bolezni, kot sta prehlad in gripa, nekakšno čistilno funkcijo: toksini se izločajo skupaj s sluzjo; strupi se kremirajo v vročini; bakterije so povabljene v telo kot pomoč pri odstranjevanju odpadnih produktov. Mogoče mora telo sem in tja skozi intenzivno čiščenje.

Spomnim se, da sem nekoč v kolumni z zdravniškimi nasveti bral, da gre za "mit", da se ljudje prehladijo zaradi podhladitve, ki je posledica npr. znojenja. "Virusi povzročajo prehlad," je zapisal strokovnjak in "mit" pripisal selektivnemu spominu – spominjamo se časov, ko je znojenju sledil prehlad in sklepamo na vzročno zvezo. Dvomljivec kot sem, sem takoj vedel, da hlad v resnici povzroča prehlad. Verjetno pride do tega, da hlad ustvari notranjo klimo, ki je idealna za virus, ki se nato razmnoži in sčasoma povzroči simptome, s katerimi telo izloči odvečno "hladno in vlažno energijo" (če uporabimo nomenklaturo tradicionalne kitajske medicine (TKM)), morda z odvajanjem sluzi. Zaradi odsotnosti hladne in vlažne energije virus ne deluje več tako dobro in ga imunski sistem hitro izloči. Na virus lahko torej gledamo kot na zunanji organ homeostaze.

Kaj se zgodi, če se rigorozno osamite, da ne bi prišli v kakršenkoli stik z virusom prehlada? Hladna in vlažna notranja klima vztraja v nedogled, dokler na koncu nek virus vseeno ne zaide noter – ali dokler se ne zgodi kaj hujšega. Kot dokaz za to domnevo upoštevajte preprosto dejstvo, da se večina ljudi po prehladu ali gripi počuti bolje, kot so se pred boleznijo. Na prvi pogled bi si mislili, da bodo oslabljeni, toda ne, pogosto se počutijo oživljene. Pregovor tradicionalne kitajske medicine nudi dodatno podporo tej teoriji: "Če ne boš imel majhnih bolezni, boš nekoč dobil veliko." Če funkciji čiščenja zaradi prehlada in gripe ne pustimo delovati, se strupi ali energijska neravnovesja nabirajo v telesu in sčasoma povzročijo hujše bolezni. Mogoče bi bilo drugače, če bi živeli v popolnoma neokrnjenem okolju, a zaradi toksičnosti sodobnega načina življenja in okolja so danes občasne bolezni znak zdravja.

Sam simptome, če niso smrtno nevarni, pustim, da se izrazijo v popolnosti. Zdravila proti prehladu in gripi onemogočajo izvršitev namena, zaradi katerega je naše telo vase povabilo mikrobe. Veliko bolje je podpreti ta proces in telesu ponuditi sredstva, ki jih potrebuje, da ga lahko varno prestane. Kakšna so ta sredstva, je odvisno od narave bolezni – usposobljeni zdravilec vam lahko pri tem pomaga, a nedvomno sta potrebna počitek in tišina. Obenem je okrevanje priložnost, da telo skupaj s fizičnimi očistimo tudi "psihičnih toksinov": stresa, skrbi in prehitrega tempa življenja.

Če patogeni organizmi živijo v vzajemno koristni simbiozi s človeško vrsto, potem je vojna z mikrobi hudo zgrešena. Eno od glavnih konceptualnih orodij, ki jih bom obdelal v naslednjem poglavju, je pogled, ki na simbionte ne gleda kot na ločena bitja, s katerimi smo medsebojno soodvisni, temveč kot na del nas. Vojna z mikrobi je torej le še en vidik zmede jaz-drugo, v katero je zapadla naša kultura; zmede o tem, kdo sploh smo. Ni presenetljivo, da so avtoimunske bolezni velika epidemija našega časa. Imunski sistem v osnovi razlikuje med seboj in drugim. Naša kolektivna zmeda glede tega, kdo smo, se v telesu odraža kot motnja imunskega sistema. Včasih je vzročna zveza precej specifična, na primer povezava med vse bolj številnimi cepljenji v otroštvu in porastom različnih imunskih motenj, ki prizadenejo otroke.(3) Najbolj znana je povezava z avtizmom, ki jo lahko razumemo kot avtoimunski napad na možganski mielin.(4) Po mojih osebnih izkušnjah pa je do največjega porasta prišlo pri otroških alergijah. Ko sem bil otrok v 70. letih prejšnjega stoletja, smo imeli v razredu enega ali dva otroka, ki sta bila alergična na to in ono, vendar je bilo to dokaj nenavadno. Takrat so otroci prejeli veliko manj cepiv, zlasti v prvih dveh letih. Danes otroku skoraj ne upaš dati ničesar jesti, ne da bi starše prej vprašal, kakšne alergije ima.

Kaj pa smrtonosni morilci, kot so npr. kolera, tifus, črne koze in kuga? Vsaj na individualni ravni nanje ni lahko gledati kot na simbiotske prijatelje človeštva. Kljub temu pa imajo lahko tudi te bolezni koristno funkcijo na ekološkem, genetskem ali duhovnem nivoju. Kakorkoli že, smrtonosne akutne epidemije so večinoma stvar preteklosti.(5) Javno zdravstvo veliko energije porabi za pripravo na naslednjo epidemijo, saj oblasti strašijo s scenariji bioterorizma s črnimi kozami, epidemijo nove nalezljive gripe, eksotično ebolo ali novo boleznijo, kot je SARS. Z osredotočanjem na le-te z orožjem pretekle vojne bijemo pretekle bitke. Gre za vrsto sovražnika, proti kateremu so tehnologije nadzora (cepiva, antibiotiki, karantena itd.) učinkovite.

Novodobne bolezni so drugačne. Rak, artritis, sindrom kronične utrujenosti, Alzheimerjeva bolezen, Crohnova bolezen, multipla skleroza, sladkorna bolezen, AIDS itd. kljubujejo medicini nadzora, ki na tem področju praktično ni napredovala kljub izdatkom za raziskave, ki daleč presegajo tiste iz obdobja cepiv in antibiotikov. Pomembno je, da gre pri večini teh novih bolezni, če ne celo pri vseh, za moteno delovanje imunskega sistema. So odraz enake zmede jaz-drugo, ki določa naš odnos do sveta.

Nemočni v boju proti boleznim 21. stoletja sprejemamo čedalje bolj skrajne ukrepe proti mikrobnemu svetu. Ena od manifestacij vojne z mikrobi je vedno pogostejša uporaba protibakterijskih mil, rokavic iz lateksa za vse uslužbence pri rokovanju s hrano in zaščitnih mask, ki so se pojavile (in bile v nekaterih primerih zakonsko obvezne) med azijsko "epidemijo" SARS-a. Ti pripomočki predstavljajo fizično oviro med nami in svetom; so manifestacija psihološke razdalje, ki ljudi ločuje med seboj in od narave same. Včasih imam nočne more o prihodnosti, kjer je že sama misel na to, da skupaj z drugimi ljudmi dihaš nefiltrirani zrak, odbijajoča in nezakonita, kjer vsi nosijo plinsko masko in kjer se vsi človeški stiki posredujejo preko lateksa ali računalniških terminalov.

Podobno zastrašujoča je trenutna histerija (knjiga je prvič izšla leta 2007, op.p.) glede ptičje gripe. Ker se širi z divjih ptic na jate perutnine, nekateri uradniki izvajajo nove oblike nadzora in prepovedujejo prosto rejo piščancev. A v resnici so najbolj dovzetne prav kokoši z oslabljenim imunskim sistemom, zaprte v kletkah, industrijske metode reje pa so tiste, ki dejansko širijo bolezen.(6) S tem povezan predlog v ZDA je, da se digitalna oznaka vgradi pod kožo vse živine. Tehnologije nadzora so povsod enake: ločitev, zapiranje in oštevilčenje vseh stvari.

Noben od teh trendov ne bo pojenjal, dokler bodo njihove ideološke podlage ostale nedotaknjene. Na voljo so že medicinski mikročipi, ki jih je mogoče vgraditi pod človeško kožo za spremljanje različnih fizioloških stanj. V Aziji so med epidemijo SARS-a meritve telesne temperature upoštevali kot pogoj za vstop v nekatere javne ustanove. Potencialne epidemije so izgovor za karanteno prebivalstva in nadzor nad njegovim gibanjem – sistem notranjega potnega lista pod pretvezo zdravstvenih razlogov. Vsi ti ukrepi so povsem logični, če na svet gledamo z vidika ločenosti in nadzora.

Naša fobija pred mikrobi je posebna oblika bolj splošnega odpora, ki mu rečemo čistoča – osnovna manifestacija potrebe po nadzoru. Čistoča je božanska krepost, pravimo; vendar to drži le, če je Bog ločen od planeta Zemlja. Ker kaj drugega je umazanija, če ne (dobesedno) del sveta? Vzdrževanje popolnoma čistih teles in čistih hiš pomeni, da smo ločeni od sveta. Je še kaj hujšega od tega, da na družaben dogodek pridemo umazani in smrdeči? Biti eno z umazanijo pomeni, da smo necivilizirani, manj povzdignjeni nad zemeljski svet, bolj telo in manj um ali duh. Podobni pomisleki razložijo, zakaj se odrasli počutijo tako neprijetno, če so lepljivi. Kot vedo vsi starši, mlajših otrok sploh ne moti, če so lepljivi. Toda biti lepljiv dobesedno pomeni, da se svet (oziroma drugo) drži tebe. Lepljivost torej moti naš občutek nadzora tako, da ogroža fizično ločitev sebe od sveta.

Končen in zelo pomenljiv vidik vojne z mikrobi je vztrajanje pri absolutni sterilnosti preskrbe s hrano. Pasterizacija mleka, piva in drugih izdelkov ima vsaj toliko opraviti z uniformnostjo in rokom trajanja izdelkov kot z varnostjo, ki je prej racionalizacija kot razlog.(7) Osnovna motivacija imeti stvari pod kontrolo še krepi ekonomsko motivacijo, ki zahteva uniformnost, rok trajanja in standardizacijo. Le če je npr. mleko popolnoma sterilno in se takšno ohranja vse od mlekarne pa do predelovalnega obrata in supermarketa, ni možnosti okužbe – je popolnoma varno in brez tveganja. Zdravje s pomočjo nadzora.

V nasprotju s tem ekološka paradigma zahteva veliko širši koncept zdravja, ki zajema krave, zemljo, na kateri se pasejo, in integriteto kmetov in predelovalcev. Surovo mleko je dejansko precej varno, vendar le, če prihaja od zdravih krav – kar je pri trenutni (industrijski) praksi pridelave mleka nemogoče doseči. Krave so lahko zdrave le, če so zdrava tla, če se pasejo in živijo na prostem, če niso podvržene umetnim hormonom in antibiotikom za povečanje donosa in, na dolgi rok, če jih ne gojijo za prekomerno proizvodnjo mleka. Ker so omenjene zahteve v nasprotju z zmanjševanjem stroškov, niso združljive s prodajo takega mleka na tržišču. Vsi ti vidiki nadzora, od nadzora nad stroški do sterilizacije izdelkov, se medsebojno krepijo.

Posledica sterilizacije hrane je, podobno kot pri drugih tehnoloških popravkih, da je na koncu manj in ne bolj zdrava. Ne le da pasterizirani hrani manjka encimov in vitaminov, žive bakterije v surovem mleku in nepasteriziranem kislem zelju pomagajo graditi črevesno floro, ki je nujna za oskrbo telesa in preprečevanje bolezni. Sterilna hrana je tarča oportunističnega razvoja škodljivih salmonele, E. coli in drugih bakterij, ki jim ni potrebno konkurirati z izvirnimi benignimi bakterijami v nepasteriziranem mleku in drugih živilih. Ko enkrat začnemo z nadzorom, ga moramo nenehno vzdrževati.

Tradicionalne kulture so izbrale ravno obraten pristop in se na veliko posluževale fermentacije, pri čemer ni šlo za nadzorovano fermentacijo, pri kateri eno vrsto mikroorganizma uporabimo za inokulacijo steriliziranega gojišča. Tradicionalna fermentacija dobesedno povabi svet vase, pri čemer se opira na zunanje mikroorganizme, pa tudi na zapletene kulture več sto vrst kvasovk in bakterij, ki so simbiotične ne le med seboj, temveč tudi s človeškimi bitji, s katerimi so se skozi generacije razvijale. Rezultati so nekoliko nepredvidljivi: vsaka serija sira, zorjenega v jami, ali naravno fermentiranega vina je bila edinstvena. Naravna fermentacija je zato nezdružljiva z zahtevami industrijske proizvodnje in množičnega trženja, kjer sta nujna uniformnost in dolg rok trajanja izdelka.

En najnovejših načinov sterilizacije je obsevanje, ki se na veliko uporablja pri začimbah, mesu in drugi hrani. Pri tem je hrana izpostavljena radioaktivnim jedrskim odpadkom in sicer tako močnemu sevanju, da le-to ubije karkoli, kar je v njej živega. Takšna hrana po obsevanju postane relativno nedovzetna za nove okužbe. Kako smo lahko mislili, da lahko nahrani človeka, če ne more nahraniti bakterij? To ima smisel le z vidika ločenosti.

Trenutna obsedenost s higieno hrane – in celotna kampanja iztrebljanja bakterij – se zdi še toliko bolj smešna, ko se zavemo, da človeški prebavni sistem ni bistveno drugačen od pasjega ali prašičjega. Več nadzora ko izvajamo nad svetom, bolj občutljivi postajamo. Psi kljub temu, da redno jedo s tal in pijejo iz straniščnih školjk, ne zbolevajo nič pogosteje od nas; prav tako nisem opazil občutnega izboljšanja zdravja, odkar so delavci v živilski industriji pričeli nositi rokavice. Nasprotno: imunski sistem zaradi pomanjkanja rednih izzivov postane preobčutljiv (morda nekaj pogrešam, si misli), obenem pa je prikrajšan za vadbo, ki bi jo potreboval za pripravo na resnično krizo. Imunski sistem postane bolj občutljiv, hkrati pa manj sposoben reševati resnične probleme. Vzporednica z razvajenim, pretirano zaščitenim sodobnim človekom je očitna.

VIRI

(1) Illich, Ivan, Medical Nemesis, str. 16
(2) Buhner, Stephen Harrod, The Lost Language of Plants, str. 139
(3) En od načinov, kako pride do tega, je vnos simianskih virusov v človeka preko cepiv. Glej npr. Journal of Infectious Disease, september 1999;180:884-887. Nekateri krivijo tudi večje količine živega srebra, ki se uporablja kot konzervans v mnogih cepivih.
(4) Autism, Autoimmunity and Immunotherapy: a Commentary by Vijendra K. Singh, Ph.D
(5) Deli tretjega sveta, kjer so takšne epidemije še vedno prisotne, živijo “v preteklosti” v smislu, da njihova oddaljitev od narave še ni dosegla faze, ki smo jo dosegli na Zahodu.
(6) "Fowl play: The poultry industry's central role in the bird flu crisis"
(7) Poglobljeno razlago o izvoru pasterizacije in zgrešeni znanosti, ki stoji za njo, najdete v knjigi Rona Schmidta The Untold Story of Milk.

Podprite naš projekt

Projekt Ni nam vseeno je naše darilo vam. Ustvarjamo ga s srcem, v želji, da najdete koristne informacije, ki bi vam lahko pomagale, da (p)ostanete zdravi. Vsak doniran znesek bo porabljen za dober namen.
Doniraj

Zaupajte nam svojo zgodbo!

Vam aditivi, kozmetične sestavine ali elektromagnetna sevanja povzročajo probleme? Ste prepoznali povezavo z vašimi simptomi? Pišite nam o svojih izkušnjah na info@ninamvseeno.org!

Vsa vsebina na spletni strani (razen slik) je pod licenco Creative Commons (CC BY 4.0). Prosto kopirajte, prilagajajte in razširjajte naprej.