Helena Norberg-Hodge: Ladak nas uči, kaj je v življenju resnično pomembno

Objavljeno: 7.10.2019

Helena Norberg-Hodge je izjemna ženska, ki je dobršen del svojega življenja preživela v odročni regiji v indijskem delu Himalaje, poimenovani Ladak oziroma Mali Tibet. Izkušnja spoznavanja drugačne kulture ji je popolnoma spremenila pogled na svet in jo usmerila na pot okoljevarstva in ozaveščanja o načinih, kako ustvariti lepši svet. Za svoje delo je prejela že številna priznanja, vključno s t.i. "alternativno Nobelovo nagrado" Right Livelihood Award. Ker njeno delo v zadnjem času le še pridobiva na pomenu, smo se odločili predstaviti ga tudi našim bralcem.

“Sprašujem se, ali je g. Gandhi šel v Ladak; tu bi namreč našel skoraj vse, kar si želi njegovo srce.”

– Major M.L.A. Gompertz, Magic Ladakh, 1928

Helena je v Ladaku spoznala starodavno kulturo, ki pod vprašaj postavi zgodbo o napredku in superiornosti sodobne civilizacije, ki na starodavna ljudstva pogosto gleda zviška, saj naj bi živeli primitivna, revna, nasilna, kratka in zgarana življenja. Ladak je dokaz, da je možno kvalitetno živeti celo v za življenje izjemno neprijaznih pogojih in popolnoma brez sodobne tehnologije.


Slika 1: Vasica v Ladaku. Sredi visokogorske puščave je človek ustvaril rajsko pokrajino.

“Zemlja nudi dovolj, da zadosti našim potrebam, vendar ne dovolj, da zadosti človeškemu pohlepu.”

– Mahatma Gandhi

Ladak je eno najvišjih še poseljenih območij na Zemlji. Nahaja se v puščavi na nadmorski višini 3000 metrov in več, kjer 8 mesecev na leto zmrzuje, padavin pa skorajda ni. Kljub ekstremnim pogojem so imeli tamkajšnji samooskrbni prebivalci vedno zadosti hrane, prebivali so v velikih, lepih hišah v idilični pokrajini, obenem pa so imeli obilo prostega časa, saj so večinoma delali (pa še to bolj ali manj ležerno, ob petju in druženju) le tistih nekaj mesecev, ki so v takšnem podnebju primerni za gojenje pridelkov. Onesnaženja niso poznali, še več, sploh niso poznali tega, čemur zdaj rečemo "odpadek" (vključno s človeškim urinom in blatom, ki so jih kompostirali). Bili so zdravi, aktivni in jasnega uma do pozne starosti, saj niso zbolevali za kroničnimi degenerativnimi obolenji. Imeli so bogato kulturo; skozi celo zimo so se vrstili festivali in druge prireditve, poroke so na primer trajale tudi po več dni ali celo tednov.

Sliki 2 in 3: Festivali v Ladaku s čudovitimi tradicionalnimi nošami.

Na Heleno pa so največji največji vtis naredili njihovo neverjetno zadovoljstvo, samozavest in duševni mir, kar je bilo v močnem kontrastu s stanjem, ki ga je poznala v zahodni družbi. Sreča je prežemala vse vidike njihovih življenj, temelječih na močno povezani širši skupnosti (vključno s številnimi živalmi), medsebojnem sodelovanju in delitvi dobrin. Nasilja, prepirov, korupcije in zlorabe moči praktično niso poznali.


Slika 4: Družina in širša skupnost sta bili v Ladaku najpomembnejši vrednoti. Odnosi med starimi starši in vnuki so bili še posebej tesni. Vir: Local Futures


Slika 5: Vsa dela so opravljali v družbi, večinoma ob petju in smehu. Vir: Local Futures

“Moja sestra v mestu ima kuhalnik za riž, avto, telefon – vse sorte naprav, ki prihranijo čas. A ko jo obiščem, se ji vedno tako mudi, da se imava komajda čas pogovarjati.“

– Prebivalka tradicionalnega predela Ladaka

Heleni pa ni bilo dano le spoznati Ladaka, preden je prišel v stik z zahodnim svetom, ampak je bila priča tudi izjemno hitrim spremembam, ko se je regija v 1970-ih odprla za turizem in povezala z zunanjim svetom. Kar naenkrat so se tudi tam pojavili številni problemi, ki jih poznamo drugje. S tem ko je Ladak postal del denarne ekonomije, ki umetno ustvarja pomanjkanje, so se pričeli pojavljati tekmovalnost, individualizem in pohlep, ki so bili v tej družbi prej izrazito odsotni. Ljudje, ki so nekoč živeli v tesno povezani skupnosti, niso mogli več shajati en z drugim, postajali so vse bolj nezadovoljni in negotovi vase. Prej idilična pokrajina se je pričela spreminjati v odlagališče za odpadke, nova urbana arhitektura je spominjala na gete tretjega sveta. Polnovredno, lokalno pridelano hrano je zamenjala predelana hrana (npr. riž in sladkor), uvožena od daleč stran, tradicionalna pridelava hrane pa je zaradi subvencij postala neekonomična. Različne etnične skupine, ki so na tem območju stoletja živele v sožitju in se medsebojno poročale, so pričele prihajati v konflikt, pojavljati so se začeli celo oboroženi spopadi. Zgodilo pa se je tudi nekaj, kar si z našim pogledom na svet res težko razložimo – ko so prebivalci Ladaka prevzeli moderni način življenja, vključno z moderno tehnologijo, izdelano z namenom prihraniti čas, je bil končni učinek takšen, da so imeli veliko manj časa kot prej. Prebivalka tradicionalno živečega predela Ladaka je situacijo opisala takole:

“Moja sestra v mestu ima kuhalnik za riž, avto, telefon – vse sorte naprav, ki prihranijo čas. A ko jo obiščem, se ji vedno tako mudi, da se imava komajda čas pogovarjati.“

Slika 6: Ladak po modernizaciji. Novi predeli glavnega mesta Leh spominjajo na gete v tretjem svetu.

Slika 7: Otroci v Lehu prosjačijo na cesti. Brezposelnost je postala velik problem.

“Večina zahodnjakov verjame, da so bile predindustrijske družbe nevedne, bolne in zgarane, in revščina, ki jo danes vidimo v državah v razvoju, to tezo na prvi pogled potrjuje. A dejstvo je, da je veliko današnjih problemov "tretjega sveta" (če ne kar vsi) posledica kolonializma in zgrešenega razvojnega modela.”

– Helena Norberg-Hodge

O zgodbi Ladaka je Helena posnela film in napisala knjigo, oboje z naslovom Ancient Futures: Learning from Ladakh. Že desetletja piše tudi članke in predava po celem svetu, v Ladaku pa aktivno sodeluje pri številnih okoljevarstvenih projektih in ozaveščanju o problemih, do katerih pripelje sodobni način življenja. Prebivalcem Ladaka je bilo moderno življenje preko medijev (podobno kot tudi nam v t.i. razvitem svetu) namreč predstavljeno izrazito enostransko – kot napredek oziroma tehnološki razvoj, ki vodita do bogastva, luksuza, udobja in podobno – medtem ko z negativnimi posledicami niso bili seznanjeni.

Kasneje je imela Helena priložnost pobliže spoznati tudi Butan, še eno starodavno kulturo, ki ni bila nikoli kolonizirana in kjer je vladala podobna situacija kot v Ladaku. Izkušnje so jo pripeljale do spoznanja, da človek po naravi ni agresiven in tekmovalen, ampak so takšne lastnosti le odziv na stanje pomanjkanja. Ljudje s svojo kulturo ustvarjamo svet, ki se oblikuje v skladu s prevladujočimi vrednotami, kar pomeni, da lahko kljub temu, da je zahodna civilizacija v zadnjih stoletjih v vseh možnih pogledih delovala proti življenju, z drugačnim delovanjem stvari ponovno popeljemo na pravo pot. Heleni je bivanje v teh deželah dalo neverjetno moč in upanje, zato verjame, da so rešitve veliko bolj preproste, kot se zdijo na prvi pogled – če bi nam le uspelo videti širšo sliko.


Slika 8: Budistični samostan v Ladaku. Budizem je imel na tamkajšnjo kulturo močan vpliv.

“Ni drugega načina, kako osrečiti Budo, kot da osrečimo vsa čuteča bitja.”

– Budistični rek

Kulture, ki so znale živeti v sožitju z naravo in sočlovekom, nas učijo, da je ključ v sodelovanju, delitvi, lokalizaciji, predvsem pa v zavedanju, da je vse na tem planetu del enega univerzalnega življenja. Z drugimi besedami, tisto, kar naredimo drugemu (naj bo to drug narod, drug človek, druga vrsta, okolje…), v resnici naredimo tudi sami sebi. To je razlog, zakaj v naši vojni proti naravi in drugemu nismo zmagovalci, temveč z njo ustvarjamo le vedno nove in vse večje probleme. Naša dolžnost je, da poglobljeno razmišljamo v smeri, kaj bi v dani situaciji lahko spremenili, drugače nam preostane le resnično utopični scenarij – nadaljevati s trenutno družbeno ureditvijo, ki je nevzdržna in na planetu z omejenimi viri nemogoča.

Helena v enem izmed intervjujev omeni, da je od prijateljev že večkrat slišala, kako "ljudje v Ladaku nimajo ničesar, a so kljub temu tako srečni." Takšna izjava nam veliko pove o zgrešenih predstavah sodobnega človeka o tem, kaj je potrebno za dobro življenje (npr. visok BDP in zmožnost kupiti čim več stvari). Družbe, kakršna je starodavni Ladak, "nimajo ničesar" le v izjemno ozkem materialnem smislu, imajo pa obilico bistvenega, ki je zahodnim očem nevidno: tesno povezano skupnost, dobre odnose, veliko prostega časa, čist zrak, vodo in zemljo, zdravo hrano in posledično zdravje in aktivnost do pozne starosti. Ne glede na to se predindustrijske družbe, ki niso del denarne ekonomije, po naših merilih uvrščajo med najrevnejše prebivalce sveta, moderniziranje prebivalcev Ladaka pa je v statistiki zabeleženo kot napredek.


Slika 9: Tradicionalne hiše v Ladaku so okrašene z arhitekturnimi detajli. Vir: Nimmu House

O življenju v Ladaku pred in po modernizaciji lahko izveste več v knjigi in filmu Ancient Futures: Learning from Ladakh.


Podprite naš projekt

Projekt Ni nam vseeno je naše darilo vam. Ustvarjamo ga s srcem, v želji, da najdete koristne informacije, ki bi vam lahko pomagale, da (p)ostanete zdravi. Vsak doniran znesek bo porabljen za dober namen.
Doniraj

Zaupajte nam svojo zgodbo!

Vam aditivi, kozmetične sestavine ali elektromagnetna sevanja povzročajo probleme? Ste prepoznali povezavo z vašimi simptomi? Pišite nam o svojih izkušnjah na info@ninamvseeno.org!

Vsa vsebina na spletni strani (razen slik) je pod licenco Creative Commons (CC BY 4.0). Prosto kopirajte, prilagajajte in razširjajte naprej.